Umetna inteligenca je še pred nekaj leti bila le akter v znanstveno-fantastičnih filmih, danes pa je obče prisotna in le s težavo se učimo in spoznavamo številna programska orodja, zgrajena na njeni osnovi, ki izhajajo skoraj vsak dan.
Razvoj umetne inteligence v vseh njenih oblikah: LLM (veliki jezikovni modeli), generiranje slik, zvoka in videov itd.., se odvija bliskovito, kar nas postavlja na majava tla, saj vedno težje predvidimo, kaj nas čaka v prihodnosti. Zato tudi naslednje besede berite z zrnom dvoma.
Se bomo v šolah še učili tujih jezikov? Koliko časa bomo še vozili avtomobile, preden bodo postali avtonomni? Ali nas bo umetna inteligenca kmalu zamenjala na delovnem mestu?
Če se želimo pomiriti, si recimo, da se skoraj vedno v povezavi z umetno inteligenco uporabljajo besede kot so pomočnik, ali orodje - kar neposredno namiguje na dejstvo, da je UI v pomoč Človeku, ki je (še vedno) njen glavni upravljalec.
Če pa si drznemo še korak dlje, bi lahko rekli, da bodo še dolgo ostajali aspekti, ki jih umetna inteligenca ne bo sposobna nadomestiti oz. opravljati (bolje) kot človek.
Odgovornost.
Empatija.
Toplina pristnih medčloveških odnosov.
In še bi lahko naštevali...
Vzemimo za primer "odgovornost", katera še danes predstavlja pomembno in ključno vprašanje pri uvedbi avtonomnih vozil. Vsi se namreč zavedamo, da "smo ljudje in ljudje delamo napake" - tudi na cesti... Upamo si celo trditi, da bo umetna inteligenca sčasoma (ali celo že?) pri vožnji naredila manj napak, kot človek. Vendar, ko človek naredi napako in pride do nesreče, nosi odgovornost krivec oz. povzročitelj nesreče. Podobno v arhitekturi arhitekt s svojim podpisom jamči za celoten nabor zahtev, ki jih mora vsak projekt / objekt izpolnjevati in če pride do kakršnih koli odstopanj, za to tudi odgovarja.
Vprašanje se postavlja: "Kako lahko zaupamo odgovornost nekomu/nečemu, ki za svoja dejanja ne bo nosilo odgovornosti?"
Odgovornost v arhitekturi pa se nanaša tudi na kolektivno vodenje oz. usmerjanje stroke v "napredek". Arhitekti sveta z lastnimi vrednotami in dejanji vsakodnevno sooblikujemo skupne vrednote in oblikovne standarde stroke. Dokaz temu je stanje arhitekture v Svetu danes, saj je trenutna situacija posledica vsakodnevnih odločitev in dejanj arhitektov ter graditeljev, ki so prišli pred nami.
Za trenutek predpostavimo, da orodja umetne inteligence v prihodnosti zelo poenostavijo proces projektiranja objektov in se tako zelo približajo končnemu uporabniku / naročniku ter izločijo arhitekta iz "enačbe". Vsak posameznik bo z nekaj enostavnimi navodili lahko zasnoval svojo hišo in jo tudi zgradil. Objekti bodo sicer ustrezali prostorskim, varnostnim in gradbenim zahtevam, katere je "lažje" objektivno ovrednotiti. Vizualna podoba pa je bolj subjektivna in jo je težje "omejiti" - tudi z namenom puščanja možnosti razvoju. Objekti, ki jih bodo načrtovali naročniki sami, bodo torej plod njihovih predstav o lepoti. Nekomu so všeč baročni detajli, spet drugemu skandinavska čistost... Sprva s tem ni nič narobe, vendar kaj se zgodi, ko se po celem Svetu, čez daljše obdobje - npr. desetletje, gradi na ta način? Ali bodo še obstajale lokalne specifike? Bo gradnja na Japonskem enaka tisti v Alpski vasici? Smo posamezniki pripravljeni prevzeti odgovornost postavljanja oblikovnih in prostorskih standardov stroke, kot je arhitektura, in jo v istem trenutku predati v roke umetni inteligenci?
Gre samo za primer ene stroke, čeprav enako odgovornost za soustvarjanje Sveta, kot ga poznamo, nosi prav vsak od nas. V dobi UI se je še posebno pomembno zavedati te odgovornosti in jo nositi ponosno- ne predajmo jo enostavno "od rok".
