... projekt smo snovali okoli izhodiščnega vprašanja, ki smo si ga zastavili in nas je usmerjal, kot nekakšen kompas:

"Kako oblikovati sodoben objekt/interier, da bo lahko stal med oslički na paši in vrstami vinogradov, in da se v svojem okolju ne bo počutil kot tujek?".

Lahko bi rekli, da imajo navade vlogo okostja, ki našemu dnevu dajejo generalno obliko, okoli katere se pletejo naključja in preoblikujejo vsak dan v edinstveno, zapomnljivo izkušnjo.

Razburkana zgodba hotelskega kompleksa, ki se nadaljuje vse do danes, je pripeljala do tega, da je izkušnja ruševin, ki jo doživimo med obiskom, korenito drugačna od blišča, za katerega je bil objekt načrtovan.

Odgovornost v arhitekturi pa se nanaša tudi na kolektivno vodenje oz. usmerjanje stroke v "napredek". Arhitekti sveta z lastnimi vrednotami in dejanji vsakodnevno sooblikujemo skupne vrednote in oblikovne standarde stroke.

Skozi življenje se spoznavamo z različnimi prostori in si gradimo lastno knjižnico prostorskih izkušenj, zato je povsem normalno, da o njih razmišljamo na ta način. Želim pa opozoriti na trenutke, ko nas takšen način asociiranja programa prostorov z velikostjo in obliko, lahko ovira.

Vsi vemo česa si želimo. Nenazadnje želje, ki jih drug drugemu zaželimo za rojstni dan ali ob novem letu skorajda zvenijo že kot prazne fraze. Zdravja, sreče in ljubezni...

Želje pa so hkrati mogočna orodja naših mislih...

Alberto Ponis si je drznil plavati proti toku takrat sodobnih smernic arhitekture, ne pa tudi proti toku tradicije in narave. Pravzaprav je vse omenjene sestavine uspešno odmeril, v ravno pravih količinah in vsakič znova ponudil unikatno izkušnjo bivanja.