Nasmehnimo se ironični situaciji, v kateri se znajdemo v današnjem času in si drznimo pogledati, kaj se skriva preko njenih meja. Ironija, ki jo imam v mislih, se skriva v tem, da nam “zlobni” algoritmi zbiranja množic v obvladljiva, enako misleča plemena, tajijo oz. zanikajo odkrivanje in spoznavanje celotne arhitekture sveta, ki jo nosimo v lastnih žepih in nam je sicer tako enostavno dostopna s samo nekaj pritiski in potegi prstov po stekleni ploščici, mi pa ne premoremo dovolj energije, da bi se uprli in zaplavali proti toku.
Alberto Ponis si je drznil plavati proti toku takrat sodobnih smernic arhitekture, ne pa tudi proti toku tradicije in narave. Pravzaprav je vse omenjene sestavine uspešno odmeril, v ravno pravih količinah in vsakič znova ponudil unikatno izkušnjo bivanja. Tako je tudi z vsakim projektom dokazal, da se sodobnost, tradicija in narava ne izključujejo, temveč celo dopolnjujejo, če smo le dovolj drzni, da si upamo stopati po lastni poti.
Arhitekt Ponis je Sardinijo, kamor se je priselil leta 1964, sprejel za svoj dom, podobno kot njegovi objekti sprejemajo lokacijo, kjer so zgrajeni. Mislim, da mu je ta akt popolne asimilacije z novim okoljem omogočil svobodo misli in samozavest ter avtoriteto pri izpeljavi idej. Enako vestno je preučeval tako pokrajino Sardinije, njeno geologijo, vegetacijo in vetrove, kot njeno prebivalstvo in tradicijo.
Njegovi objekti so odmaknjeni od glavnih cest. Avtomobil pustimo za seboj in se peš odpravimo po ozkih poteh, med granitnimi skalami in trdoživo makijo, pokrajini naproti. Večina njegovih objektov je počitniške narave, zato je bistvo poti oddaljevanje od naših vsakdanjih življenj ter približevanje samemu sebi, poenotenju z naravo okolice. Čez čas, na naši poti srečamo objekt, ki mu lahko rečemo dom.
Obala Sardinije je zelo razgibana in Ponis jo sprejme takšno, kot je. Nikoli izbrane lokacije ne ravna s stroji ali na druge načine vanjo grobo posega. Objekti obzirno stojijo med skalovjem in zasedajo najslabši del, da pustijo ravne površine bivanju zunaj. Okolici se prilegajo kot dobro unošena oblačila. Balvanom se približajo, da nam nudijo zavetje, se nanje naslanjajo ali jih celo spustijo v notranjost. Med notranjostjo in zunanjostjo skoraj ni razlike. Gradnja je enostavna, iz naravno prisotnih materialov in z znanjem lokalnih delavcev.
Arhitekturi Alberta Ponisa povezanost z lokacijo daje brezčasnost. Za svoj obstoj na danem zemljišču ne potrebujejo opravičila, temveč preprosto so. Kako drugačno bi bilo bivanje, če bi ubrali drug pristop in najprej s stroji in škarpami zravnali zemljišče! Ali si lahko zamislimo, kakšen objekt narekuje narava naše dežele?
