Notranja politika je s pričetkom predvolilne kampanje zamenjala zimske olimpijske igre, kot vodilni interes državljanov, ki se na z zgodnje-pomladnim soncem obsijanih terasah kavarn s kavico v eni roki in mobilnim telefonom v drugi, pridružujejo komentarjem pod novicami o predvolilnih bojih. So torej kavarne ali družbena omrežja tiste talilnice javnega mnenja, kjer se razglašajo zakoni in odmevajo politični govori - kot se je to nekoč odvijalo na rimskih forumih?
V tokratnih Mislih se vprašamo, v kakšni vlogi lahko arhitektura nastopa na politični kulisi?
Iz različnih zgodovinskih arhitekturnih slogov je mogoče jasno razbrati takratne družbeno-politične ureditve, saj je v mnogo pogledih (če le znamo brati med vrsticami) arhitektura lahko zelo zgovorna in razkriva svoje namene oz. namene naročnikov.
Vzemimo za primer antično Grčijo, kjer je v mestni državi Atene nastala prva oblika demokracije (demos: ljudstvo, kratos: oblast/moč). Čeprav še ni šlo za demokracijo, kot jo poznamo danes, pa je pomembno razumeti, da je bil njen nastanek tesno povezan s prostorom, v katerem so živeli. Eden ključnih je bil mestna agora - hkrati trg, družbeni forum in intelektualno prizorišče. To je bil prostor srečevanj in diskusije, kjer se je pogosto oblikovalo javno mnenje, čeprav se samo odločanje ni odvijalo v njem.
Demokratične vrednote Aten lahko jasno razberemo z verjetno najbolj znane zgradbe tega obdobja - atenskega Partenona. Svetišče je z vseh strani obdano z nizi enakih stebrov, kar nakazuje na enakost oz. enakovrednost. Ta sporočilnost pa je še dodatno nadgrajena z dejstvom, da svetišče nima jasno vidnega vhoda, temveč daje vtis, da je v zgradbo mogoče vstopiti s katerekoli smeri - enake priložnosti za vse.
Nasprotno je lahko arhitektura uporabljena tudi za poudarjanje veličine in moči posameznika ali naroda. Osebni Hitlerjev arhitekt Albert Speer je na nacističnem zborovanju v Nürnbergu leta 1934 mojstrsko uporabil protiletalske reflektorje in jih usmeril navpično navzgor, da je s prikazom geometričnega reda šokantnih razsežnosti pričaral vtis moči in veličine enega naroda. Ta svetlobna inštalacija je postala znana kot "Katedrala luči".
Ne glede na to, da smo bili lansko jesen Slovenci na Eurobarometru po zadovoljstvu z življenjem visoko uvrščeni, se na tokratnih volitvah še bolj kot ponavadi zdi izpostavljeno vprašanje: "Ali potrebujemo kontinuiteto (stabilnost, povezovanje, predvidljivost) ali preobrat (spremembe oz. reforme)?"
Kot smo videli že na primeru starih grkov, se vrednote in stanje družbe odražajo na grajenem okolju. Ali lahko potemtakem s tem, da se ozremo okoli sebe po zgradbah in javnih prostorih, ki nas obdajajo, ocenimo stanje današnje družbe?
Opazimo lahko fragmentacijo prostora, ki jo prepoznamo v vse pogostejšem pojavu zaprtih skupnosti ("gated communities") bogatejših slojev in na drugi strani ustvarjanje revnejših sosesk ali getov, kar nakazuje na polarizacijo družbe. Ali npr. ambasade, ki so v svojem bistvu namenjene odpiranju in povezovanju, se paradoksično vse bolj pretvarjajo v varovane utrdbe. Gradimo ograje in militariziramo meje. Vse to nakazuje na občutek pomanjkanja varnosti in večanje nestrpnosti.
Ker smo ravno pri ograjah... Vsi smo že slišali vic o relativnosti časa - "Čas teče različno hitro odvisno od tega, na kateri strani straniščnih vrat se nahajamo." Podobno bi lahko rekli za ograje - odvisno, na kateri strani se nahajamo. Ali so grajene, da nas varujejo, ali da nas omejujejo? Če malo abstrahiramo "ograjo" jo lahko vidimo kot omejevanje, usmerjanje in manipulacijo. Te aspekte pa hitro lahko povežemo tudi z zgradbami. Npr. reprezentativna zgradba banke, ki navzven ljudem daje vtis mogočnosti in varnosti lahko kaj hitro postane tudi simbol nedostopnosti za revnejši sloj prebivalstva, katerim z debelimi zidovi in enim varovanim, monumentalnim vhodom sporoča neprehodnost, nezaželjenost in celo nedosegljivost. V tem smislu banka v svoji podobi skriva kar velik delež "ograje". Podoben premislek lahko naredimo na ustanovah, kot so sodišča, zavarovalnice, borze itd... Ne bodimo naivni in mislimo, da gre za naključje. Psihološke učinke podob objektov na ljudi so lastniki kaj hitro prepoznali in jih skozi zgodovino začeli uporabljati v svojo korist. Tako prikaz "varnosti" ni več samo varnost, vendar ima hitro podton avtoritete in prikaza lastnikovega statusa, moči, in večvrednosti.
Seveda pa grajeno okolje premore tudi objektivno pozitivne vrednote. Trgi ostajajo prostori ljudi - prostori srečevanj in diskusije, čeprav so pod nenehnim udarom oblasti. Npr. znani Tiananmen trg pred Prepovedanim mestom v kitajski prestolnici je prepreden s kamerami, preko katerih oblasti izvajajo občutek nadzora nad ljudstvom. Podobno se nad evropskimi trgi iz sredin dvigajo kipi vladarjev na konjih, ali pa so celo povezani v niz javnih prostorov, ki pogled s pomočjo obeliskov in drevoredov usmerjajo proti vladarjevi palači.
Čeprav je nastanek grajenega okolja vedno posledica in odraz trenutne družbene ureditve, pa po nečem od slednjega bistveno odstopa. Grajeno okolje v večini primerov preživi družbeno ureditev, ki ga je ustvarila in obstaja tudi v dobah, ki sledijo. Zasužnjenih bojevnikov že dolgo ni več, Rimski kolosej pa je še danes del izredno bogatega prepleta gradbenih izumov, ki je nastajal skozi stoletja in mu rečemo "mesto". Mesto nam lahko služi kot odprta knjiga, iz katere se učimo in prepoznamo kvalitete in primanjkljaje preteklih ureditev, ki so ga ustvarile, hkrati pa se učimo prepoznavati tudi aktualno družbo in politiko, ki jo vodi.
Z odprtimi očmi lahko stopamo po vsakdanjih opravkih in beremo svoje okolje - Kako vpliva na nas? Zavedamo se, da so ti vplivi po večini premišljeni in namerni in kritično lahko presodimo, ali sprejemamo te vplive ali se z njimi ne strinjamo in jih zavračamo.
Za kakšno arhitekturo bi glasovali, če bi nastopila na volitvah?
