V 18. stoletju, pred pričetkom industrijske revolucije, je imela večina ljudi v lasti le okoli 50-100 predmetov, ki so bili skrbno izdelani in z dolgo življensko dobo. Z razvojem masovne proizvodnje in globalne potrošnje se je količina predmetov v našem vsakdanjem življenju močno povečala. Današnje povprečno ameriško gospodinjstvo ima v lasti okoli 300,000 predmetov, najem zasebnih skladiščnih prostorov v ZDA pa je že veliko let najhitreje rastoči segment komercialnega nepremičninskega trga. -- Hkrati se je svetovno prebivalstvo v zadnjih dveh stoletjih močno povečalo - od cca. 800 milijonov ob začetku industrijske revolucije, do današnjih 8,3 milijard.
V takšnem kontekstu postaja vprašanje vrednosti stvari, njihove življenjske dobe in vpliva njihove proizvodnje na okolje ključno izhodišče za razmislek o tem, kako predmete oblikujemo in katere predmete izberemo, da postanejo naša last.
1. del
Misel "kako živimo?", v nas hitro prebudi pomisleke, glede katerih so nam starši med odraščanjem poskušali vzpostaviti določene navade ali vrednote, ali pa nas kasneje, v odrasli dobi, marketinške kampanje lovijo in poskušajo usmeriti v aktivnosti, ki naj bi bile dobre za nas - in za njihove bančne račune... Govorim o pomislekih, kot so "Ali se dovolj zdravo prehranjujem?" in "Ali se dovolj rekreiram?"... Le redko, pa ob premisleku o načinu, kako živimo, pomislimo na količino stvari, ki si jih lastimo in s katerimi smo vsakodnevno obdani.
Leta 1890 je William James v svoji knjigi The Principles of Psychology zapisal: "Človekov jaz je vsota vsega, kar lahko imenuje svoje." Na prvi vtis mi zapis deluje kot bolj materialistična verzija reka "Pokaži mi človekove prijatelje, in povedal ti bom, kdo je." Vsaj v teoriji bi si želel, da nas ljudje, ki jih sprejmemo v lastna življenja in jih kličemo za prijatelje, bolj definirajo, kot stvari, ki nas obdajajo. Vseeno pa ne moremo zanikati očitnih vzporednic med obema idejama. Članek The Psychology of Stuff and Things razkriva, da ljudje predmetom na dodeljujemo samo uporabne vrednosti, temveč imajo tudi pomembno psihološko vlogo - pomagajo nam oblikovati našo identiteto, ohranjati spomine in izražati, kdo smo. Predmete doživljamo kot podaljšek sebe, s čimer prevzemajo tudi socialno funkcijo, saj preko njih okolici sporočamo svoj status, okus, vrednote in celo pripadnost določenim skupinam.
Ali smo se po tem premisleku sposobni ustaviti... globoko vdihnit... pomisliti... in si ustvariti mnenje, kako torej na nas: na našo psiho oz. naše dojemanje "jaz-a", vpliva sodobno masovno potrošništvo, ki nas usmerja k potrebi po lastninjenju vse več in več stvari?
Kot odgovor na masovno potrošnjo se je po finančni krizi leta 2008 po svetu razmahnil trend "minimalističnega" načina življenja, ki temelji na ideji, da kakovost življenja ni odvisna od količine stvari, ki jih posedujemo, temveč od njihove uporabnosti in pomena. Pomembnejša predstavnica gibanja je Marie Kondo, ki pravi, da naj obdržimo le stvari, ki "vzbujajo veselje". Minimalisti se zavedajo, da vsak predmet predstavlja določeno obveznost, saj tudi če ga ne uporabljamo, zahteva prostor in vsaj nekaj naše pozornosti. Več dražljajev v našem okolju lahko vodi k "kognitivni (pre)obremenitvi", saj za njihovo procesiranje porabljamo vse več naše pozornosti, s čimer se ustvarja stres in zmanjšuje sposobnost osredotočanja in odločanja. Po vzoru minimalistov se zato lahko tudi mi vprašamo: "Ali mi ta predmet zares služi, ali jaz služim njemu?" in z izbranimi odločitvami o nakupih poskušamo usmerjati naša življenja ter zaplavati proti toku potrošnje.
Na podlagi česa se "premišljeno" odločamo?
Vajeti, ki jih držimo v rokah, so torej premišljene odločitve o nakupih - te so namreč veliko pomembnejše, kot prečiščevanje stvari, ki jih že imamo, saj ne glede na to, kako temeljiti bi bili - ob nespremenjenih kupnih navadah se bo naš "arsenal" stvari v posesti kmalu ponovno napolnil.
Kljub temu, da o temi razmišljamo s stališča potrošnika, pa je vseeno koristen pogled tudi iz perspektive oblikovalca, trgovca, ambasadorja, lastnika zemljišča itd... Celotna zgodba se namreč začenja pri razvoju ponudbe, ne pri nakupu.
Oblikovalska legenda Dieter Rams pravi, da po njegovem obstaja kategorija stvari, za katere meni, da jih (kot človeštvo) ne potrebujemo in da posledično nimajo razloga, da bi obstajale. V to kategorijo uvršča slabo oblikovane izdelke, ki ne rešujejo problema. Za navadnega potrošnika je poznavanje stališča oblikovalca pomembno, saj nam pomaga razumeti kvalitetno oblikovanje in s tem - sprejeti premišljeno odločitev o nakupu.
Zaplete pa se pri definiciji "kvalitetnega oblikovanja", saj le ta temelji na vrednotah, ki pa se skozi čas spreminjajo. Ločimo lahko med družbenimi in osebnimi vrednotami: družbene vrednote definirajo celotne generacije oblikovalcev, medtem ko osebne vrednote ustvarjajo razlike in nianse med posameznimi oblikovalci. Lahko bi rekli, da je zadnje obdobje pomembna družbena vrednota prav trajnost, katere pa se različni oblikovalci lotevajo na različne načine.
Ampak zakaj ravno "trajnost"..?
Trajnost je samo ena od odlik kvalitetnega oblikovanja, ki ga želimo ujeti v situ premišljenih odločitev in deluje kot potni list ali prepustnica predmetom za vstop v naše domove in življenja. Kot smo že ugotovili, se je odlikam kvalitetnega oblikovanja trajnost pridružila nedavno, dlje pa s kvaliteto povezujemo aspekte, kot so materialnost, estetika, mojstrstvo izdelave itd... Kljub temu po našem mnenju šele trajnost zaokroži vse vrednote kvalitetnega oblikovanja in jih zasidra v sedanjosti in odgovarja tako na sodobno problematiko ohranjanja naravnega okolja, kot na stisko posameznika v primežu pritiskov masovne potrošnje na eni strani, in posledično neugodnih življenjskih razmer zaradi nasičenega fizičnega in digitalnega bivanjskega prostora na drugi strani.
Ampak, za lažje razumevanje vrednosti, recimo trajnosti raje prihodnja vrednost. Namreč, beseda trajnost je dobila že tako močan naravovarstveni prizven, da včasih težko vidimo preko nje. In če si dovolimo malo sarkazma: "Kaj pa kot posamezniki sploh lahko storimo za dobrobit našega planeta?"... Lažje je razmišljati o "prihodnji vrednosti" - vrednosti specifično za nas.., ki pa bo še vedno tudi trajna in kot taka, v pomoč okolju. Vprašanje "Ali bo imel ta izdelek/kos pohištva/hiša zame še vedno vrednost čez 10,20, ali 30 let?" poveže trajnost z "oblikovanjem za dolgo življenjsko dobo" in "oblikovanjem za popravljivost", ki so v resnici samo različni odgovori na isto problematiko.
Za konec pomislimo še na ekonomiko, saj dolgoročna uporaba zmanjšuje potrebo po zamenjavah in posledično ustvarja manjši strošek v nekem časovnem obdobju. Pri izdelkih za dom se razlika med ceno in vrednostjo hitro pokaže. Nizka začetna cena je lahko privlačna, vendar jo pogosto spremljajo krajša življenjska doba, slabši materiali in dejstvo, da izdelka ni mogoče popraviti. Dolgoročno je lahko kakovosten, premišljeno oblikovan izdelek tudi najbolj ekonomična izbira. Od tod izvira tudi rek "nisem tako bogat, da bi kupoval poceni".
Morda je ravno to največja vrednost kvalitetno oblikovanih produktov – ne da so brezčasni zato, ker se nikoli ne spremenijo, temveč zato, ker se lahko spreminjajo skupaj z nami.
