V 18. stoletju, pred pričetkom industrijske revolucije, je imela večina ljudi v lasti le okoli 50-100 predmetov, ki so bili skrbno izdelani in z dolgo življensko dobo. Z razvojem masovne proizvodnje in globalne potrošnje se je količina predmetov v našem vsakdanjem življenju močno povečala. Današnje povprečno ameriško gospodinjstvo ima v lasti okoli 300,000 predmetov, najem zasebnih skladiščnih prostorov v ZDA pa je že veliko let najhitreje rastoči segment komercialnega nepremičninskega trga. -- Hkrati se je svetovno prebivalstvo v zadnjih dveh stoletjih močno povečalo - od cca. 800 milijonov ob začetku industrijske revolucije, do današnjih 8,3 milijard.
V takšnem kontekstu postaja vprašanje vrednosti stvari, njihove življenjske dobe in vpliva njihove proizvodnje na okolje ključno izhodišče za razmislek o tem, kako predmete oblikujemo in katere predmete izberemo, da postanejo naša last.
2. del
Šivanka in nit... Lepilo ali vrv... Kako pogosto poprimemo za ta orodja in raztrgano, razpadlo, odlomljeno in zvito, ponovno naredimo "celo"?
Vsaka stvar ali bitje ima omejeno življenjsko dobo, ki je lahko krajša ali daljša, ampak vsaka se nekoč konča. Bitja preminemo, stvari pa se pokvarijo. Pokvarljivost je ena temeljnih lastnosti stvari. Zakaj jim torej pri njihovem snovanju ne bi dodali še "popravljivost"? In zakaj popravljivost ne bi cenili? Morda celo uvrstili v eno od odlik "kakovosti"?
Če si priznamo ali ne, imata masovna proizvodnja in potrošnja za svojo posledico masovno generiranje odpada. Seveda lahko vsak od nas po svoji meri prevzema odgovornost za svoj prispevek k tej neizbežni posledici. V primeru, da bi kdo želel nekaj prispevati tudi k rešitvi, pa je dobro poznati orodja, s katerimi si pri tem lahko pomagamo. V zadnjem času začenjamo prepoznavati ravno "življenjsko dobo" kot eno ključnih takšnih orodij.
Pot do spremembe se začne pri ustanavljanju "popravljivosti" kot vrednote - da jo ljudje pri svojih nakupih prepoznamo kot zaželjeno prednost. Naredi hiter test in se vprašaj, ali ob misli na "pokvarjeno" prej povežeš asociacijo na "popraviti" ali "zavreči"?
Od česa pa je odvisna življenjska doba izdelka? Vsak izdelek je namreč močan samo toliko, kot njegov najšibkejši člen. Tudi uporaba najboljših materialov nebi imela smisla, če bi ob prvi okvari celoten izdelek končal med odpadki.
Starejše generacije pogosto slišimo reči "danes takšnih ne izdelujejo več... ". V njihovih besedah se skriva kar nekaj resnice - morda celo v primeru, če so pri tem imeli v mislih sebe :). Izdelki so nekoč zares bili bolj robustni, razstavljivi in sestavljeni iz relativno malo materialov / kosov. Danes so produkti kompleksnejši in bolj zmogljivi, kar pa na žalost pogosto pomeni tudi večjo integriranost, težjo razstavljivost, specifike proizvajalcev ipd., čemur rečemo "zaprti sistemi". Slednji so velikim podjetjem z monopolom v interesu, saj na ta način umetno ustvarjajo kratke življenjske dobe izdelkov, kar vodi k hitrejšim ponovnim nakupom. V to skupino lahko štejemo tudi primer Microsofta, ki ukinja varnostno podporo operacijskemu sistemu Windows 10 (in starejšim modelom), s čimer sili uporabnike k nakupu novih naprav.
Na srečo Evropska unija vse bolj prepoznava popravljivost kot enega ključnih aspektov trajnosti. Verjetno so tudi vas dosegle novice, ko je EU napovedala prepoved prodaje mobilnih telefonov brez možnosti menjave baterije. Takšni ukrepi silijo velikane, kot so Apple in Samsung, da svojim napravam vgradijo večjo "popravljivost", če si želijo biti prisotni na evropskem trgu.
Velik korak v pravi smeri je direktiva o pravici do popravila (Right to Repair), ki jo je EU uvedla že leta 2024 in katero bi morale države članice prenesti v nacionalno zakonodajo do 31. julija 2026. V krožnem gospodarstvu tako namesto poudarka na recikliranju, osrednje mesto prevzema podaljševanje življenjske dobe izdelkov. Nova pravila proizvajalcem določenih izdelkov (npr. mobilne tehnologije in bele tehnike) nalagajo, da potrošnikom omogočajo popravilo tudi po izteku zakonske garancije, pri čemer mora biti popravilo izvedeno v razumnem roku in po sprejemljivi ceni. V primeru, da se potrošnik odloči za popravilo, dobi tudi 1 leto dodatne garancije. Hkrati se krepi položaj neodvisnih serviserjev, saj proizvajalci ne smejo več omejevati popravil zunaj svojih pooblaščenih mrež, s čimer se zmanjšuje učinek "zaprtih sistemov" in se vračamo za korak bližje starim časom, ko je "avto znal popraviti vsak kovač".
EU z razpisi, kot je bil razpis Povezovanje sodobnega oblikovanja, rokodelstva in obrti iz leta 2023, tudi vzpodbuja vračanje obrtništva k sodobnemu produktnemu oblikovanju. Obrtniki k zasnovi produktov vnašajo dobro poznavanje materialov in njihove obdelave, kvaliteto in široko popravljivost. Kvalitetni materiali z dolgoročno uporabo pridobijo patino, ki priča o njihovi uporabni vrednosti, hkrati pa pri uporabniku gradi vse večji občutek lastništva, navezanosti na predmet in projekcijo lastne identitete na predmet.
Pri produktu PO (Pocket Operator) podjetje Teenage Engineering s pomočjo enostavnosti izdelave ter z navidezno nedokončanostjo izdelka, kupca postavlja v vlogo obrtnika in ga motivira, da sam izdela svoje ohišje za PO, pri čemer se med lastnikom in produktom navezanost še poglobi. Lastniki postanejo privrženci podjetja ter njihovi "ambasadorji", saj širijo svojo dobro izkušnjo med svojimi znanci. Z odločitvijo za vgradnjo navadnih, zamenljivih AA baterij namesto integrirane baterije omogočajo dolgo življenjsko dobo izdelku, katero še nadgrajujejo z rednimi programskimi posodobitvami, s katerimi lastniki svoje naprave enostavno in brezplačno ves čas nadgrajujejo, da ne postanejo zastarele.
Čeprav je o popravljivosti zaenkrat govora predvsem s okviru elektronskih naprav, pa bi popravljivost lahko uvajali na veliko širšem spektru produktov: od oblačil in mode, do igrač, pohištva, grajenih objektov, športne opreme, koles in ostalih prevoznih sredstev... Japonci so tokom zgodovine celo razvili tradicionalno umetnost popravljanja razbite keramike z lakom, pomešanim s prahom zlata, srebra ali platine, imenovano Kintsugi, s katero zlepijo razbite kose keramike in izpostavijo razbita mesta kot lepa, ne kot nekaj, kar bi bilo potrebno skrivati.
Na ta način obdelani keramiki se povrne življenjska doba, hkrati pa se vrednost keramike še poveča, saj slednja z vidnimi sledmi življenja priča o svoji zgodovini in jo slavi.
Koliko torej k dolgoživosti prispeva sama zasnova in materialnost izdelka, če jo primerjamo z učinkom naših vrednot, ki v resnici vplivajo na to, ali se odločimo za popravilo, ali odpad?
Zavedati se moramo, da popravila lahko pustijo vidne sledi, do katerih pa moramo, kot so to storili Japonci, razviti pozitiven odnos, ki slavi preteklost izdelka in uporabno vrednost, ki jo je svojemu lastniku izdelek že nudil in jo še vedno nudi. Na ta način se ne bomo bali, da bi popravljen jedilni stol morda pričal o naši revščini, temveč se bomo zavedali, da nas takšen stol prikazuje kot odgovorne, vestne lastnike, ki spoštujejo svoje imetje in častijo spomin na neštete družinske obede, med katerimi nas je ta stol podpiral.
