"Vrt" se je skozi zgodovino in različne kulture spreminjal in se manifestiral v spektru raznovrstnih podob. V perzijskem in islamskem svetu je vrt predstavljal podobo raja, v srednjem veku so vrtovi v samostanih služili za pridelavo hrane, v renesansi pa je vrt začel dobivati bolj umetnostni oz. intelektualni pomen, ki je skozi kompozicijo, geometrijo in povezavo z arhitekturo začel prikazovati status lastnikov. V baroku se je vrt preoblikoval v demonstracijo oblasti - človeka nad naravo, in v prenesenem pomenu tudi vladarja nad ljudstvom. V 19. stoletju pa je medicina začela prepoznavati pomen narave za zdravje ljudi. V hitro rastočih mestih, kjer je bilo zaradi razvoja industrije izrazito pomanjkanje zdravega naravnega okolja, so se začeli ustanavljati javni parki.
Danes se tudi privatni vrtovi hiš uporabljajo podobno kot mestni javni parki - kot podaljški domov, v katerih iščemo povezavo z naravo, oddih in regeneracijo. Še vedno pa ostaja zanimiva nešteta količina interpretacij, ki jih omogočajo vrtovi. Še tako subtilna sprememba lahko vpliva na našo izkušnjo in dojemanje posameznega vrta. V nadaljevanju predstavimo vrtni paviljon, ki počne prav to: "režira" izkušnjo vrta.
V Shenzhenu, enem najhitreje rastočih kitajskih mest, dajejo poseben poudarek javnim parkom - imajo jih kar 1350. V obalnem parku (Shenzhen Bay Park) sta arhitekta zasnovala steklen vrtni paviljon, ki se poigrava z našimi ustaljenimi percepcijami izkušnje vrta.
Na dveh vrstah rahlo zavitih stekel, ki so edina nosilna konstrukcija paviljona, stoji dolga lesena streha. Dolg prehod deluje kot portal, ki nas teleportira iz enega dela vrta v drugega. Poudarek je na procesu "prehajanja", na zamegljeni, izkrivljeni viziji vrta, ki se poigrava z dojemanjem mej. Kje se vrt začne, in kje konča?
Ali je lahko "generiranje izkušnje" upravičljiv razlog za obstoj zgradbe? Morda se zares pogosto izkaže, da ni zadosten, je pa lahko najpomembnejši. Kljub temu se paviljon, podobno kot to počne z našo percepcijo, poigrava s svojo funkcijo oz. namembnostjo. Njegov notranji in okoliški prostor je namensko nedefiniran, s čimer vabi k različnim interpretacijam uporabe.
Paviljon nas lahko vzpodbudi k premisleku naše lastne izkušnje mestih parkov ali lastnih vrtov. Če v vrtu vedno sedimo na istem mestu, zakaj ne bi vzeli stola in ga odnesli na drugi konec vrta in tam popili čaj? In ker smo ravno pri tem, zakaj bi se ustavili pri vrtu in nebi z novo odkrito perspektivo pogledali tudi notranje prostore naših domov? Delovnih prostorov? Ustaljene sprehajalne poti..?
