V 18. stoletju, pred pričetkom industrijske revolucije, je imela večina ljudi v lasti le okoli 50-100 predmetov, ki so bili skrbno izdelani in z dolgo življensko dobo. Z razvojem masovne proizvodnje in globalne potrošnje se je količina predmetov v našem vsakdanjem življenju močno povečala. Današnje povprečno ameriško gospodinjstvo ima v lasti okoli 300,000 predmetov, najem zasebnih skladiščnih prostorov v ZDA pa je že veliko let najhitreje rastoči segment komercialnega nepremičninskega trga. -- Hkrati se je svetovno prebivalstvo v zadnjih dveh stoletjih močno povečalo - od cca. 800 milijonov ob začetku industrijske revolucije, do današnjih 8,3 milijard.
V takšnem kontekstu postaja vprašanje vrednosti stvari, njihove življenjske dobe in vpliva njihove proizvodnje na okolje ključno izhodišče za razmislek o tem, kako predmete oblikujemo in katere predmete izberemo, da postanejo naša last.
3. del
V prejšnjem članku smo govorili o pomembnosti podaljševanja življenjske dobe produktov, s čimer zmanjšujemo količino odpada in potrebo po ponovnem nakupu, hkrati pa z vloženim trudom v popravila izdelkov povečujemo našo navezanost nanje in vrednotenje le teh.
A življenje nas uči, da je sprememba edina konstanta - tako za ljudi, kot okoliščine. Torej ne bo pomembno, v kako dobrem stanju je izdelek, ki nam je v preteklosti dobro služil, če bomo zanj izgubili potrebo. V tem primeru se lahko odločimo za prodajo - pri kateri je vprašljivo, če bo potencialni kupec prepoznal v rabljenem izdelku enako vrednost, kot jo vidi dosedanji lastnik, ali pa izdelek zavržemo.
K sreči pa so nas spremembe v življenju naučile tudi prilagodljivosti. Ko se zgosti promet na eni poti, izberemo drugo. Na deževen konec tedna pa namesto izleta v naravo čas izkoristimo za obisk družine. Ali lahko enak način razmišljanja uporabimo tudi za produkte? Otroci so s svojo živo domišljijo v tem odlični. V odpadni rjuhi lahko vidijo čarovniški plašč, v starem loncu viteško čelado in v izbočeni drevesni korenini odskočišče za skok s kolesom.
Prilagodljivost omogoča dolgoročno vrednost.
V svetu oblikovanja je prilagodljivost zastopana pod okrilji različnih principov, kot so Design for Longevity, Design for Adaptability ali Design for Change. V vseh primerih pa je uporabljena kot vzvod, s katerim se izdelek lahko osvobodi spon "fiksnega namena". Zato naslednjič, ko bomo hoteli zavreči staro lestev, pomislimo, ali lahko postane knjižna polica? Ali pa stol, ki ga uporabljamo samo v času obiska večjih družb, lahko služi kot podstavek za rože?
Včasih pa izdelek preprosto ne moremo uporabiti za drugi namen, ne da bi to zahtevalo tudi fizično modifikacijo. Če imamo idejo, kako bi prilagoditev izvedli, se lahko obrnemo neposredno na mojstre z dotičnih področij. Zgodi pa se tudi, da ne vemo, kako bi izdelek ponovno uporabili - v tem primeru nam lahko na pomoč priskočijo oblikovalci.
Oblikovalci pri svojem delu pogosto izhajajo iz obstoječega - morda samo kot navdih, ali pa stare produkte tudi uporabijo v svojem delu. Eden takšnih je studio Jugošik, ki med drugim uporabi tudi kose starih svetil ter pohištva in jih reinterpretira v sodobne izvedbe s pridihom nostalgije.
Zanimivo je, da o prilagodljivosti lahko govorimo na dva načina: kot o trajni lastnosti obstoječega produkta oz. prostora, ali pa o samem procesu prilagajanja, skozi katerega se objekt transformira, da lahko ugodi novim potrebam.
Prilagodljivost kot trajna lastnost je morda najbolj prepoznana in cenjena pri prostorih. Že v času projektiranja lahko v prostore vpeljemo prilagodljivost, da lahko npr. dodatna soba v pritličju najprej služi kot otroška soba, potem pisarna za delo od doma, na stara leta pa lahko prevzame vlogo spalnice.
Prilagoditev kot transformacija pa ima nešteto podob in obrazov. V najbolj skrajnem primeru lahko predmet celo izgubi kakršnokoli uporabno funkcijo in in ravno zaradi tega postane razstavni eksponat - kot je to v primeru reinterpretacije stola, kitajskega umetnika Ai Wei Wei-a.
Med grajenimi objekt oz. v arhitekturi pa prilagodljivost kot transformacijo lahko enostavno označimo kot "prenovo". Če smo zadnjič govorili o evropski zakonodaji in "Pravici do popravila", pa danes lahko omenimo vseevropsko državljansko iniciativo HouseEurope!, ki si prizadeva za korenito spremembo zakonodaje in prakse na področju gradnje, s sloganom: "Da prenovi! Ne rušenju!"
To je pomembno zato, ker so področja arhitekture in gradnje odgovorna za kar tretjino svetovnega odpada. S fleksibilno gradnjo lahko bolje vzdržujemo vrednost objektov skozi čas in zmanjšamo potrebo po rušenju.
Veliko težavo z razvrednotenjem nepremičnin ima Japonska, kjer je povprečna življenjska doba objekta samo 32 let - za primerjavo, v Angliji je povprečna življenjska doba 81 let, v ZDA pa 67 let. Do tako kratke dobe prihaja zato, ker se vrednost objekta na Japonskem v celoti amortizira v le 22. letih - kar pomeni, da država / banka starejšega objekta ne vrednoti. Vrednost ima samo še zemlja pod njim in novi lastniki so primorani objekt porušiti in graditi novega, da bi zanj lahko dobili hipotekarno posojilo. Drugi dejavnik pa je velika seizmična aktivnost Japonske, zaradi katere se protipotresna zakonodaja pogosto spreminja in nadgrajuje. Objekti zato hitro "zastarajo" v smislu standardov protipotresne varnosti.
Vendar če je objekt protipotresno varen, s prilagodljivimi prostori dobra hiša ne bo zastarala, temveč se bo prilagodila uporabniku - bodisi znotraj njenih obstoječih gabaritov, lahko pa tudi skozi proces prenove / transformacije.
Nemški arhitekturni biro Amunt je prenovil in dozidal starejšo enodružinsko hišo v Aachnu. Objektu so dozidali tisto, kar prej ni imel oz. ni mogel ponuditi - odprte, velike, svetle in zračne prostore. Obstoječe manjše prostore pa so uporabili za sobe in spalnice. Objekt s svojo zunanjo podobo priča o svoji transformaciji in jo izpostavi kot kvaliteto.
Hiša Schreber priča o tem, da je popravljivost tudi dobra "pripovedovalka zgodb". Sledi transformacije na objektu / produktu pokažejo njegovo zgodovino in razsežnosti, skozi katere je moral iti, da je ohranjal vrednost svojemu lastniku - z dobro voljo, brez pritoževanj.
Če povzamemo...Skozi serijo člankov o "Treh vrednotah dobrega oblikovanja" smo spoznali, da:
1. si naredimo uslugo, če se z dobrimi in premišljenimi odločitvami o nakupu v življenju in domu obkrožamo z izbranimi in kvalitetnimi produkti, ki ne nasičijo našega bivanjskega okolja, omogočajo svobodo in nam "dajo dihati".
2. cenimo popravljivost izdelka kot kvaliteto in jo tudi izkoristimo.
3. o izdelkih / objektih in njihovi uporabni vrednosti razmišljamo širše oz. se trudimo videti preko njihove primarne namembnosti in s prilagoditvami poskušamo podaljševati njihovo življenjsko dobo.
Naučili smo se, da ne enačimo "kvalitete" z izdelki ali objekti, ki se nikoli ne spremenijo in so kot "zamrznjeni v času", temveč tistimi, ki so sposobni rasti, se spreminjati in starati skupaj z nami.
